Kje si Piki?

Vem, da zdej ni več upanja. Tako je z mačkami. Včasih preprosto izginejo. Tako kot je pred šestimi leti izginil Bono, je sedaj tudi Piki. Tudi Bono je imel komaj eno leto, ko smo ga po petih dneh iskanja, našli povoženega na bližnji cesti. Kaj je s Pikijem, ne vem. Če je živ, upam, da se bo vrnil. Če pa ni, pa upam, da ni trpel. O Pikiju sem že pisala v postu The lonely little cat. Res je (bil) poseben maček.

Life in Ljubljana

Končno sem se navadla na Ljubljano. Še zmeraj pogrešam Piran. Komaj čakam vikende, da grem domov, da vidim morje, da vidim moje mačke, da vidim sonce (ker opažam da se v Ljubljani prikaže bolj redko) in da jem domačo hrano (npr. kakšno svežo pečeno ribico s pečenim krompirčkom in korenčkom). Lažje mi je tudi zato, ker imam končno internet. Pa tudi nekaj normalnih sošolcev sem spoznala. Učit se je pa treba pač vsak dan. Če ni kolokvijev, so pa poročila za vaje. Vseeno pa najdem čas za it ven. Vsake tolko...
Največja sprostitev pa so treningi gimnastike. Vso energijo dam iz sebe. Res, da imam vedno večje probleme z gležnji. Naučila sem se nardit rondat salto, ampak je zdej sploh ne morem več nardit zaradi gležnja. Pol se pač bolj zadržujem na bradlji. Zdej se učim sklopko. Vsakič mi gre boljše in mislim, da mi jo bo v četrtek uspelo nardit. En dan bom vzela na trening kamero, da kaj posnamem.
V Ljubljani pa najbolj pogrešam glasbo. Flavte ne morem vadit, ker sem v bloku. Pa tudi časa nimam lih dosti. Še na kakšne dobre koncerte ne uspem it.